Bili ste dijak naše šole, maturirali ste leta 1995. Kako je potekala vaša poklicna pot in kaj počnete danes?
V Ljubljani sem vpisal študij politologije, smer mednarodni odnosi, in japonologijo. Po diplomi sem kot štipendist japonske vlade nadaljeval svoje dodiplomsko raziskovalno delo na temo »Reforma Varnostnega Sveta ZN in japonska zunanja politika« na univerzi v Tokiu. Vmes sem na pobudo svojega japonskega mentorja na tej isti univerzi opravil sprejemne izpite na magistrski študij iz mednarodnih odnosov. Kasneje sem tukaj tudi doktoriral, in sicer na temo japonsko-jugoslovanskih odnosov v času pariške mirovne konference.
V času svojega podiplomskega študija sem skoraj dve leti delal na veleposlaništvu RS v Tokiu. V prvi polovici leta 2008 sem bil zadolžen za koordinacijo in izvedbo slovenskega predsedovanja EU na Japonskem. Ob tej priložnosti sem vodil lokalno koordinacijo med veleposlaništvi držav članic EU v Tokiu. Sodeloval sem tudi pri pripravah in izvedbi plenarnega zasedanja 17. vrha EU – Japonska. Potem sem dve leti predaval na diplomatski akademiji japonskega MZZ.
Po potresu in jedrski nesreči v Fukushimi leta 2011 so me povabili k sodelovanju na FF v Ljubljani, kjer sem predaval sodobni japonski jezik in japonsko zgodovino. Vmes sem na tokijski univerzi opravil še enoletni postdoktorski študij in zdaj kot profesor za mednarodne odnose in evropske zadeve predavam japonskim študentom na Oddelku za sodobne politike na Univerzi Josai v Tokiu. Poleg predmetov, ki jih predavam, skrbim tudi za poklicno usmerjanje 300 študentov prvega letnika. Raziskovalno se ukvarjam s sodobno diplomatsko zgodovino Japonske v času med obema vojnama.
Se je Vaša poklicna/življenjska pot zarisala že v srednješolskih letih?
Prav gotovo. Moje zanimanje za japonski jezik, kulturo in zgodovino se je v bistvu prebudilo prav v gimnaziji. V drugem letniku sem med uro fizike slučajno dobil v roke zbirko zen budističnih koanov. Ti so me usmerili proti Japonski. Ljubezen do raziskovanja in znanosti pa sem odkril ob izdelovanju seminarske naloge za maturo pri psihologiji. Metodološke osnove znanstvenega postopka sem spoznaval že takrat. V času študija sem to samo še nadgrajeval. Pri izbiri študija sem v glavnem sledil svojim občutkom in interesom, čeprav mi ni bilo povsem jasno, v kaj se podajam. Nikoli si nisem predstavljal, da si bom ustvaril življenje na Japonskem. Prijatelji, znanci in okolje nasploh moje odločitve niso povsem razumeli. No, zdaj sem na Japonskem že dobrih 13 let in ko gledam nazaj, pot zagotovo ni bila enostavna, sem pa vesel, da sem v gimnazijskih letih sledil temu klicu.
Se vam je iz srednješolskega obdobja vtisnilo v spomin kaj posebnega?
To bo moja prva ura matematike v gimnaziji in profesor Vladimir Počkaj. Danes se kot univerzitetni profesor velikokrat spomnim na besede, ki nam jih je tisti dan izrekel profesor Počkaj, in jih pogosto povem tudi svojim študentom:»Tako v matematiki kot v življenju se obrestuje iskren trud. Bolj kot nadarjenost šteje vloženo delo!«
Zdaj mislim, da to ne velja samo za področje matematike, ampak za vse, česar se lotim. Na svoji poti sem srečal veliko izjemno nadarjenih ljudi, ki pa so žal zaradi premalo truda na svoji poti velikokrat obtičali ali celo omagali. To je velika škoda, vendar relativno pogost pojav.
Kaj bi sporočili današnjim dijakom?
Mogoče se bo slišalo staromodno, ampak trdno verjamem, da sta trud in delo še vedno ključni komponenti za zadovoljno in uspešno življenje. Ob predpogoju, da ima človek jasno izoblikovane cilje, lahko s konstantnim delom in trudom marsikaj doseže.
Intervju izvedla Pija Sever, članica literarnega krožka, preko elektronske pošte v januarju 2016.
(Število obiskov: 275)
